25 Let

Telo v gibanju

18. maj 2018

Kaj je mobilnost za dva vrhunska športnika, ki ju loči hendikep? Kje se v prizadevanju za vrhunski rezultat končajo meje telesa in začne polje misli? Soočili smo alpskega smučarja in paraolimpijca Gala Jakiča, jadralca in dobitnika več olimpijskih odličij Vasilija Žbogarja, športnega psihologa Mateja Tuška in športnega fizioterapevta Tomaža Fuchsa.

Tekst: Nina Finžgar

1. Kaj vam predstavlja mobilnost?

Jakič: Svobodo. To, da se lahko, predvsem odkar imam vozniški izpit in električno kolo, sam odločam, kam grem in kdaj. Mobilnost in neodvisnost, ki jo ta prinaša, daje življenju povsem drugačno dimenzijo. Mobilnost je zagotovo tudi poseben vidik športa. Na eni strani je mobilnost v samem trenažnem procesu. Pri smučanju mi moji tečajniki velikokrat rečejo, da jim tovrstna mobilnost daje popolnoma drugačen občutek kot samo premikanje na vozičku. Po drugi strani pa šport prinaša možnost potovanj, spoznavanja novih ljudi, držav, kultur. Vse to je mobilnost v športu. Sam sicer zelo rad potujem, poslovno ali z družino. Iz časov, ko sem veliko potoval, mi je ostalo tudi to, da še danes nerad pakiram. Včasih sem živel praktično iz kovčka, in ko sem prišel domov, se mi kak teden ali dva celo ni dalo razpakirati, ker sem vedel, da me kmalu čaka nova pot.

Žbogar: Če mobilnost kot tako povežem z vsakdanjim življenjem in prostim časom, ta zagotovo predstavlja možnost, da grem kamor koli, ko si to zaželim. Če to povežem s svojim športom, pa se odpre še veliko več dimenzij. Enostavna mobilnost je svet naredila veliko manjši, kot je bil včasih, in če hočeš ostati v stiku z najboljšimi v svojem športu, moraš veliko potovati. Športniki smo tega vajeni, a zagotovo lahko to kdaj predstavlja kritično točko, saj je premeščanje z lokacije na lokacijo pogosto izčrpavajoče. Zato seveda vsi stremimo k čim boljši, lažji in udobnejši mobilnosti. Ta namreč lahko bistveno pripomore k naši kasnejši učinkovitosti. Zasebno sicer poskušam potovati čim manj. Ker že toliko potujem zaradi športa, proste trenutke raje izkoristim v domačem okolju.

Fuchs: Človek v osnovi ni narejen za to, da bi bil zaprt v prostor. Seveda pa vprašanje mobilnosti odpira vprašanje, kako smo narejeni in kako mislimo, da smo narejeni. Vsekakor je to gibanje in ne statika. Pri tem je dobro upoštevati dve pravili, ki izhajata iz naše zgodovine. Prvo je, da ujemi ali bodi ujet. Vsa bitja smo narejena asimetrično in imamo svojo dominantno stran. Desničarji na primer stojimo na levi nogi, zato da lahko bežimo na desno. Drugo pravilo pa je pravilo ekonomije. Vsako bitje na planetu poskuša porabiti čim manj energije. Ta je z vidika preživetja najdragocenejša stvar. Že vsaka mišica v našem telesu se trudi delati čim manj. Smo torej rojeni lenuhi.

Tušak: Mobilnost je del mojega življenja. Že zaradi narave svojega dela sem vseskozi na poti oziroma na različnih lokacijah. Tudi v zasebnem življenju so stvari, ki jih rad počnem, v veliki večini vezane na to, da se moram nekam odpraviti. Če pa mobilnost povežem z vrhunskim športom, so tu poleg dnevnih migracij tudi tekmovanja, pri katerih je zanesljivost prevoznih sredstev izjemno pomembna.

Nisem si mislil, da bo moje telo šlo čez toliko bolečine. Ampak kot kaže, je bila želja po olimpijski medalji tako močna, da mi je uspelo. Že na startu sem začutil popolno spremembo. Tisti trenutek se mi je glava postavila na pravo mesto, adrenalin je naredil svoje, motivacija pa je tako ali tako bila prisotna že od nekdaj. Kot vedno sem želel pokazati svoj maksimum in v tistem trenutku je bil moj maksimum dovolj za uspeh.

Vasilij Žbogar

2. Se kljub fizični naravi športa le-ta začne in konča v glavi?

Žbogar: Šport se po mojem mnenju začne globlje, v srcu. V svojih mislih oziroma v glavi pogosto niti ne vemo, zakaj smo se z nekim športom resnično začeli ukvarjati, vseeno pa v sebi čutimo, da nam je ob tem lepo in prijetno. Je pa v vrhunskem športu zagotovo na koncu glava tista, ki odloči, kako visoko ti bo uspelo priti.

Tušak: Začne se pri starših, ki običajno otroke uvedejo v športne discipline, ki so jim všeč oziroma se z njimi ukvarjajo. Otrok potem to navdušenje sprejme ali pa ga poišče kje drugje. Dokler je šport oblika vzgoje, glava nima velike vloge. Ko pa govorimo o vrhunskem športu, je seveda uspešen tisti, ki zna v stresnih situacijah svoje vedenje in misli obdržati pod kontrolo. Gre za to, da se zna umiriti, skoncentrirati, da ve, kaj hoče in na kaj je treba misliti tudi v stresnih situacijah, kot so velika tekmovanja. Ko so v igri ta, na primer olimpijske igre, je popolnoma normalno, da se vsak športnik vpraša, če mu bo uspelo. Takrat se mora naučiti, da takim mislim ne dovoli v preveliki meri priti v glavo. Lahko namreč rečemo, da se bodo stvari v glavi takrat tudi končale.

Fuchs: Nekateri pravijo, da se športnik rodi, a dejansko se športnik vedno naredi. Kdor koli, če je le pripravljen trenirati, lahko načeloma postane zelo dober športnik. Vrhunski trening pa se začne v glavi. Zakaj? Včasih je bil šport oziroma kondicijska priprava nuja za preživetje. Danes te nuje ni. Rabimo torej dobro psihološko pripravo, da bomo nekaj naredili. Na koncu so dobri vsi, ki dovolj trenirajo ter imajo dobrega trenerja in motivacijo. A na koncu lahko med vrhunske športnike uvrstimo tiste, ki hodijo po robu, na meji telesnega in psihološkega. Na koncu namreč zmagovalec tekme ni tisti, ki je največ treniral, ampak tisti, ki je bil v nekem trenutku najbolj zdrav. A popolnoma zdrav vrhunski športnik ne obstaja. Zdravje ni zgodba vrhunskega športa.

Kdor koli, če je le pripravljen trenirati, lahko načeloma postane zelo dober športnik. Vrhunski trening pa se začne v glavi.

Tomaž Fuchs

 

Jakič: Velikokrat je športnik sam sebi največja ali najtežja ovira na poti do uspeha. Psihična komponenta igra pomembno vlogo zlasti v času tekmovanj, ko se mora športnik odločiti, da je na dan tekme sposoben izpeljati svoj maksimum. To je skriti faktor, ki šport dela tako zanimiv in piše najlepše zgodbe.

3. Kakšno pa mora biti pri vrhunskih športnikih razmerje med fizično in psihično pripravljenostjo?

Žbogar: Obe se po mojem mnenju močno prepletata in povezujeta. A najprej je na vrsti fizična aktivnost in treningi le-te. Ko svojo fizično pripravljenost pripelješ do najvišje točke, te čaka delo na področju psihične pripravljenosti. Razen če imaš že v osnovi težave z motivacijo. Slednje mi ni nikoli primanjkovalo, kvečjemu sem je imel še preveč in me je bilo včasih treba kar nekoliko ustaviti. Po dobri fizični pripravljenosti pa je potem glava tista, ki te pripelje do tistega, kar si zastaviš. Skozi leta sem psihološkim pripravam posvečal vedno več pozornosti in danes lahko rečem, da je razmerje med fizičnimi in psihičnimi treningi kar nekje na polovici, še posebej sedaj, po vseh teh letih, ko zelo dobro poznam samega sebe, svoje zmožnosti in odzive telesa. Zavedam se, da je tudi glavo treba postaviti na pravo mesto in točno vedeti, kaj hočeš od sebe, kdaj moraš stisniti zobe in kdaj morda ne gre več. Vedno poskušam v to dati svoj maksimum, pri čemer se rad postavljam pod pritiske v raznoraznih situacijah. Tako lažje prebrodim tudi pritiske v športu. Pri tem si veliko pomagam z meditacijo, spoznavanjem in poslušanjem samega sebe, zapisovanjem občutkov in dogajanj iz življenja. To je nekako postalo moj dnevni jutranji ritual.

Jakič: Da so fizične sposobnosti zelo pomembne, a ne zmeraj najpomembnejše, sem imel priložnost v živo opazovati na zadnjih paraolimpijskih igrah v Pjongčangu. Na tekmovanju je bilo prisotnih veliko tekmovalcev, ki so svojo trenutno fizično in tehnično pripravljenost resnično presegli s svojo mentalno pripravo. To so tekmovalci, na katere je treba biti pozoren. Tehniko in fizične sposobnosti bodo s treningi že izpilili, hkrati pa bodo obdržali ta izjemni občutek in predvsem željo po razvijanju hitrosti ter večjo toleranco za tveganja. To je ta dimenzija, ki daje športu element presenečenja ter v širši javnosti piše in predstavlja najlepše športne zgodbe.

Sam treningu uma nikoli nisem posvečal pozornosti in danes mi je po eni strani kar malo žal. Mislim, da bi mi takrat prav prišla pomoč nekoga, ki bi mi pomagal na poti do tega, da – kot radi rečemo v smučanju – odpeljem malo bolj jezno, da torej na hribu pustim svoj maksimum in tisto, kar najbolje znam. Nikoli pravzaprav nisem imel prave tekmovalne miselnosti in občutka, da moram na tekmi peljati po robu tistega, česar sem sposoben. Vedno sem bil bolj »ziheraš« in to me je pri moji športni karieri zagotovo do neke mere oviralo.

Tušak: Fizična pripravljenost je vsekakor prva, pri čemer moramo najprej izpostaviti tehnično pripravljenost. Jadralec se na primer najprej nauči tehnik jadranja, smučar smučanja. Fizična pripravljenost na samem začetku ni v ospredju, potem pa športnik ugotovi, da je za moč, ki jo potrebuje, potrebna specialna fizična priprava. Ta se vključi in športnik jo izvaja do točke, ko ugotovi, da se ne more samo zaletavati, ampak mora začeti taktično razmišljati. Psihološka priprava je nato ključnega pomena in definira rezultat na najvišjem nivoju. Tehnično in fizično so športniki takrat bolj ali manj enakovredni, zmagujejo pa tisti, ki v ključnih trenutkih stresa ne podlegajo pritiskom.

Da so fizične sposobnosti zelo pomembne, a ne zmeraj najpomembnejše, sem imel priložnost v živo opazovati na zadnjih paraolimpijskih igrah v Pjongčangu. Na tekmovanju je bilo prisotnih veliko tekmovalcev, ki so svojo trenutno fizično in tehnično pripravljenost resnično presegli s svojo mentalno pripravo. To je ta dimenzija, ki daje športu element presenečenja ter v širši javnosti piše in predstavlja najlepše športne zgodbe.

Gal Jakič

Fuchs: Menim, da je oboje pri vrhunskih športnikih neločljivo povezano. Športnik mora biti fizično pripravljen, k čemur sodi tudi dobra baza. V osnovi imamo ljudje dve vrsti mišic: dolge, ki skrbijo za to, da nas premaknejo, in mišice, katerih namen je stabilizirati telo. Pred tremi ali štirimi generacijami so morali ljudje, da bi preživeli, uporabljati vse mišične skupine. Danes po večini sedimo, tako v službi kot tudi v avtomobilu, in stabilizatorjev ne potrebujemo. Vrhunski športniki pa to bazo potrebujejo. In tukaj ne gre le za fizični trening, ampak tudi za psihološki. Pri treningih moramo vsak dan iti korak dlje in sprovocirati svoje telo, ki je v osnovi lenuh in ga je treba prepričati, da to potrebuje. Da bi nam to uspelo, potrebujemo približno 25 ur treninga v dveh mesecih. A imamo bližnjico, to je preživetje. Če boste dvakrat na teden tri tedne zapored bežali mimo sosedovega pitbula, boste v tretjem tednu že dobivali mišice, ki ste jih potrebovali za preživetje: tiste hitre na nogah, da ste hitreje tekli, in tiste na rokah, da ste hitreje plezali. To je bližnjica. Preživetje je večja bližnjica kot sam trening.

4. Gal in Vasilij, sta bila v svoji karieri kdaj presenečena nad fizičnimi mejami svojega telesa?

Jakič: Spomnim se tekme, na kateri sem glede na takratni nivo znanja in izkušnje dosegel res odličen rezultat. Sprva na tej tekmi nisem želel niti startati. Tekmovali smo v nenormalnih razmerah, na startu smo čakali uro in pol, vse je šlo narobe. Tekmo so že skoraj odpovedali, nas spravili z vrha hriba, a nato vseeno spravili tudi nazaj. Bil sem tako jezen, da sem pozabil na svoj interni monolog in na to, na kaj moram paziti. Startal sem jezno in nato odpeljal veliko bolje, kot sem pričakoval. Sicer pa sem se o mejah telesa največ naučil, ko sem se začel ukvarjati z ekstremnim športom, ne zato, ker bi bil nagnjen k tveganju, ampak ker te to prisili k temu, da resnično analiziraš vsak korak, ga razbiješ na individualne komponente in potem najdeš način, kako se spoprijeti s problemom.

Žbogar: Absolutno. Velikokrat. Osvojitev zadnje olimpijske medalje zagotovo sodi med take trenutke. Pred tem nikakor nisem pričakoval česa podobnega. Tiste dni sem zjutraj komaj vstal, vse me je bolelo. Nisem si mislil, da bo moje telo šlo čez toliko bolečine. Ampak kot kaže, je bila želja tako močna, da mi je uspelo. Že na startu sem začutil popolno spremembo. Tisti trenutek se mi je glava postavila na pravo mesto, adrenalin je naredil svoje, motivacija pa je tako ali tako bila prisotna že od nekdaj. Kot vedno sem želel pokazati svoj maksimum in v tistem trenutku je bil moj maksimum dovolj za uspeh.

Psihološka priprava je ključnega pomena in definira rezultat na najvišjem nivoju. Tehnično in fizično so športniki takrat bolj ali manj enakovredni, zmagujejo pa tisti, ki v ključnih trenutkih stresa ne podlegajo pritiskom.

Matej Tušak

5. Spoštovana strokovnjaka, kje se torej po vajinem mnenju pri vrhunskih športnikih konča polje fizičnega in začne polje uma?

Tušak: Športniki prihajajo do vrhunskih rezultatov, ko so nekje pri 95 do 100 odstotkih svoje telesne zmogljivosti. Te fizične meje so na najvišjih nivojih pri vseh športnikih precej podobne. To se velikokrat vidi zlasti na treningih, ko so športniki med seboj precej izenačeni, na tekmah pa prihaja do razlik. Petra Majdič je dober primer tega. V zadnjih letih so jo dekleta na treningih že precej dobro dohajala, a na tekmi, ko sta bila potrebna enormna motivacija in premagovanje bolečin, je bila neprimerljivo boljša. Gre za moč v glavi, ki ne nastane v pol leta, ampak je nekaj, za kar se je v življenju treba boriti.

Fuchs: Če želi športnik dvigniti svojo fizično pripravljenost, mora čez mejo. Sprožiti mora že omenjeni preživetveni refleks. A vprašanje je, kako daleč lahko športnik gre. Če je zelo močno motiviran, mu lahko občutek bolečine po treningu daje občutek zadovoljstva. Bolečina in užitek v možganih vodita v isti center ter sprožita popolnoma enake odzive, hormone endorfine. Meja, kdaj je bolečina prava in kdaj je te malce preveč, je težko ulovljiva. Trening, ki privede do preživetvenega refleksa, je vedno trening nad mejo ugodja. A pri tem športniki včasih zaradi želje po zmagi ali dandanes predvsem zaradi zahtev sponzorjev tudi podležejo.

6. Pa sta bila pri delu z vrhunskimi športniki kdaj presenečena nad tem, kaj zmore človeško telo in kaj um?

Tušak: Seveda, situacij, ko je sprva kazalo, da športnik ne more storiti prav veliko, pa mu je na koncu le uspelo, je bilo veliko. Tudi sodelovanje s Petro Majdič in njen nastop v Vancouvru sta bila zagotovo takšna. A njo sem poznal že v tolikšni meri, da česa drugega ne bi niti pričakoval.

Fuchs: Velikokrat. V težkih trenutkih je mogoče doseči resnično velike rezultate. Recimo, ko sem bil del rokometne ekipe, smo tri dni pred veliko tekmo izgubili na tekmi, na kateri bi morali zmagati, tudi če bi spali. Na dan velike tekme nam trener ni rekel prav ničesar. Samo prinesel je majčko kluba, proti kateremu smo izgubili. Rekel je le: »Čestitam, fantje.« Kakšen je bil rezultat? Nasprotnika smo premagali, in to na njegovem domačem terenu. Na svojem lastnem igrišču še nikoli ni doživel takega poraza. To je psihološka igra, v kateri šteje tako imenovani moralni maček. To ti včasih da moč, za katero sploh nisi vedel, da jo imaš.

 

6 blagovnih znamk pod isto streho