Goran Dragić, ambasador vrhunske mobilnosti

Nenehno na poti, tudi vase

Kadar ne leti z žogo proti košu, leti z letalom med svojima dvema domovinama, Slovenijo in ZDA. Njegovo življenje je gibanje, njegovo srce pa dovolj veliko za vse tiste, ki ga potrebujejo.

Foto: Jani Ugrin

Bil je kapetan reprezentance, ki je lani za Slovenijo dosegla največji uspeh – zmago na evropskem prvenstvu v košarki. A ni bil samo kapetan, bil je pravi vodja, motivator in tolažnik. »Če je eden od nas rekel, da gremo v levo, nas je šlo vseh dvanajst v levo. Če je eden rekel stop, se nas je ustavilo vseh dvanajst. Ni bilo vprašanj, bili smo kot eno telo,« je pojasnil povezanost reprezentance pred in med prvenstvom. Visoko je dvignil pokal za najboljšo ekipo in postal tudi najkoristnejši igralec EuroBasketa, od katerega se je poslovil s solzami v očeh. Odslej bo reprezentanco spremljal le še s klopi – kot navijač. Njegovo telo ne prenese več takih naporov, pravi, čeprav mnogi še vedno upajo, da si bo premislil.

Usklajeni premiki vsake njegove mišice prinašajo zadetke, usklajeni premiki ekipe prinašajo zmage. Goran Dragić rad zmaguje, a z izkušnjami se je naučil prenašati tudi poraze. Nikoli ni pozabil, od kod izhaja, ponosen je na svoje starše, na brata in na svoja prva kluba – Ilirijo, v kateri je naredil prve košarkarske korake, in na Slovan, za katerega pravi, da ga je izstrelil na košarkarski zemljevid. »Moji starši, prijatelji, okolje, v katerem sem odraščal, so me naredili takega, kot sem danes,« pravi v dokumentarcu, ki ga je o njem in njegovih koreninah posnel njegov trenutni klub, Miami Heat.

Za zmagovalni met je potrebna usklajenost. Usklajenost ciljev v glavi in akcije na parketu. In usklajenost z vsakim članom ekipe. Je vrhunska mobilnost lahko kaj drugega kot usklajena popolnost?

Ve, da se pot do zmage začne v glavi. In da drobne poškodbe v njegovih letih zahtevajo tudi čas za počitek, za odklop. Takrat se najraje posveti svoji družini; takrat je po nenehnih premikih s treningov do fizioterapevtov, s tekme na tekmo, iz ene v drugo državo najraje doma, s svojo Majo ter otrokoma Mateom in Victorio.

»Odličen je kot igralec, a kot človek je res izjemen,« je o Dragonu, kot ga kličejo čez lužo, povedal eden njegovih bivših trenerjev. Gogi si vsako leto vzame čas za 6-dnevni otroški košarkarski kamp in v tistih nekaj dneh postane otrokom ne samo vzornik in trener, ampak tudi rezervni oče. Odličen športnik in odličen človek, tako na igrišču kot tudi zunaj njega. Na koncu pač vedno največ štejejo življenjske zmage.